Prometno varnostni vestnik

Renaultova zgodba o nekdanji posebnosti, ki je povzročila pravo malo revolucijo >>

»Naj bo res prostoren,« je Pierre Dreyfus, generalni direktor Renaulta od leta 1955 do 1975, rekel oblikovalcem Renaulta, ki so se ukvarjali s snovanjem modela Renault 4. Ta nenavaden avtomobil je potem pustil svoj odtis v zgodovini s posebnostjo, ki danes ni nič neobičajnega, v tistem času pa je pomenila pravo malo revolucijo: peta vrata na prisekanem zadku. Renault 4 je bil s petimi vrati in ravnim podom hkrati limuzina in kombi, ki je lahko služil tudi kot dostavnik. Takrat so vrata na zadku modela 4L olajšala nakladanje bal sena, danes pa na modelu Megane Conquest olajšujejo nakladanje drugačnih predmetov, na primer izletniške prtljage ob koncu tedna ali potovalk za počitnice.

Renault 4 je bil razkrit leta 1961, ko so se prebivalci Francije začeli s podeželja preseljevati bližje mestom. Vendar je bil javni prevoz še daleč od optimalnega, še zlasti na obrobjih mest. Ljudje so začeli čutiti potrebo po avtomobilu, ki bi ustrezal tako podeželskemu kot mestnemu življenju, ki bi bil primeren za vožnje do prodajaln ali v službo. To je bilo tudi obdobje, ko se je vedno večje število žensk zaposlilo, kupna moč gospodinjstev pa je začela rasti. V takšnih razmerah je avtomobil, ki so ga poimenovali »4L«, ponujal rešitev tako za mesto kot za podeželje. Bil je uporaben med tednom in za konec tedna … in vse to tudi zahvaljujoč petim vratom na zadku!

Renault 4 je kmalu postal družbeni fenomen prav zahvaljujoč petim vratom. Pobudnik tega projekta, Pierre Dreyfus, generalni direktor Renaulta od leta 1955 do 1975, je svojim ekipam pojasnil, da želi »res prostoren« avtomobil v duhu »modrih kavbojk«, avtomobil za ljudi vseh starosti in družbenih slojev po vsem svetu. Po več kot osmih milijonih v več kot 100 državah prodanih primerkov v več kot 30 letih je precej lahko ugotoviti, da je bila njegova zahteva izpolnjena. »Z modelom 4L in njegovimi petimi vrati je bila iznajdena nova vrsta avtomobila, postavili so nov avtomobilski standard,« radostno pojasni Hugues. »Ta krasen izum je pomagal ustvariti avtomobil, ki je bil hkrati limuzina, kombi in je lahko služil tudi kot dostavnik.«

Vrata na zadku so uporabnikom modela 4L omogočala enostaven in uporaben dostop do prtljažnika, v katerega so lahko naložili vse mogoče, od bale slame, do opreme za taborjenje, pač glede na dejavnost in življenjski slog. Vendar je večja prilagodljivost notranjščine, ki so jo omogočila peta vrata, inženirjem in oblikovalcem ponudila priložnost za ustvarjanje pristnih »avtomobilov življenja« (voitures à vivre). »Peta vrata so inženirjem omogočila, da so se odrekli zelo klasični zasnovi pokrov motorja + prostor za potnike + prtljažnik. S petimi vrati je možno veliko bolj svobodno zasnovati avtomobil, kakršnega si zamislite,« pojasnjuje Hugues. V bistvu so vrata na zadku v naslednjih letih omogočila stvaritev novih vrst avtomobilov, kot so enoprostorniki in športni terenci.

Sledeč uspešnosti modela 4L, za katero je bila v veliki meri zaslužna prav ta inovacija, si je Renault drznil isti recept uporabiti še v veliko bolj tradicionalnem in statusnem segmentu, družinskih limuzin, za katere je bil ločen prtljažnik tako rekoč norma. Tako je leta 1965 predstavljeni Renault 16 postal simbolna figura edinstvene revolucije, ki je prinesla bolj prestižne modele s petimi vrati. Dejansko je vrata na zadku možno načrtovati za vse avtomobilske modele, tako limuzine kot tudi kupeje in male mestne avtomobile. Tako je Renault začel razvijati široko paleto modelov s petimi vrati, kakršni so bili R20 in R30, Fuego, R25 in R11. Avtomobil s petimi vrati je zaslovel tudi na tekmovanjih, ko sta brata Marreau leta 1982 z Renaultom 20 zmagala na reliju Pariz–Dakar