V zadnjih letih slovenski prometno-varnostni prostor kaže zaskrbljujoče trende, posebej pri prometnih nesrečah s smrtnimi izidi, kjer se delež povzročiteljev pod vplivom alkohola znova povečuje. V takšnem kontekstu je odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je presodilo, da je del zakonske ureditve preverjanja alkoholiziranosti v neskladju z Ustavo, sprožila pomembna vprašanja glede učinkovite izvedbe nadzora in bodoče prometne varnosti.
Varnost na cestah je področje, kjer bi morala razumnost in odgovornost vedno prevladovati nad birokratskimi formalizmi in pravnimi akrobacijami. A Schopenhauerjeva misel nas opozarja, da se človeštvo – in žal včasih tudi pravni sistemi – pogosto ne ravna po racionalnosti, temveč po postopkovnih niansah, ki nimajo nobene povezave z realnimi tveganji, življenji žrtev ali vsakdanjim delom policistov na terenu.
Prav v tej luči je treba razumeti nedavno odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovilo, da je del postopka preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem v neskladju z Ustavo. Odločitev, ki je pravno zanimiva, stoji v popolnem nasprotju z vsemi argumenti prometno-varnostne stroke, mednarodne prakse in zdravega razuma. In če je bila ta misel v preteklosti namenjena opisovanju velikih zgodovinskih zločinov, se danes žal nanaša tudi na odločitve, ki neposredno vplivajo na življenja ljudi na slovenskih cestah.
Odločitev prihaja v času, ko je na slovenskih cestah že več kot deset smrtnih žrtev več kot leto prej v istem obdobju, ter v času, ko je zaradi tradicionalnega martinovanja dokumentirano večje tveganje za vožnjo pod vplivom alkohola. Namesto okrepitve preventivnih in nadzornih aktivnosti je strokovna javnost soočena z novimi postopkovnimi omejitvami, ki resno vplivajo na delo policije in splošno prometno varnost.
Ustavno sodišče je opozorilo na domnevno nezadosten pouk o privilegiju zoper samoobtožbo v postopku, ko voznik z rezultatom indikatorja alkoholiziranosti seznanjen podpisuje zapisnik. Formalni vidik postopka tako prevlada nad vsebino – ugotavljanjem nevarnega ravnanja voznika, ki lahko ogrozi življenja drugih udeležencev prometa.
Za policijo bo to pomenilo dodatno obremenitev postopkov, podvajanje preverjanj, pogostejše odvoze kršiteljev na policijske postaje ali v zdravstvene ustanove in zmanjšanje števila patrulj na cestah. Učinek na prometno varnost je jasen: kršitelji bodo imeli več manevrskega prostora, policija pa manj prisotnosti na terenu.
Raziskave in podatki jasno kažejo, da alkohol ostaja eden ključnih dejavnikov pri prometnih nesrečah s hudimi posledicami. Ugotovitve (Gržin in drugi, 2024) dokazujejo, da je povprečno 15,8 % vseh prometnih nesreč povezanih z alkoholom, pri nesrečah s smrtjo je delež preko 27 %, vozniki nad 1,5 ‰ predstavljajo najvišjo stopnjo tveganja.
Avtorji izpostavljajo, da alkohol neposredno zmanjšuje kognitivne funkcije, motorične sposobnosti, prostorsko zaznavo in čas reakcije.To potrjuje tudi evropski projekt DRUID, ki je v 13 državah ugotovil, da kombinacija alkohola in zdravil še bistveno poveča tveganje nastanka prometnih nesreč.
S stališča prometno-varnostne stroke pri obravnavi odločbe je potrebno izpostaviti več ključnih nevarnost. Zaradi novega pravnega standarda policisti ne bodo več mogli učinkovito ukrepati na terenu. Preizkus alkoholiziranosti se bo premaknil iz cest v pisarne in zdravstvene ustanove. Postopki bodo daljši, dokazni standard pa občutno višji.
Če je dokazovanje alkoholiziranosti oteženo, je pričakovati več poskusov izmikanja preizkusom,več primerov zavračanj podpisov, več procesnih ugovoro in manj preventivnega učinka nadzora.
Varna mobilnost zahteva sredstva. Vsak nov etilometer, vsak dodaten strokovni pregled in vsaka dodatna kadrovska obremenitev pomeni manj sredstev za preventivne kampanje, manj izobraževanj, manj skupnostnih preventivnih aktivnosti in manj nadzora na terenu.
Stališče Zveze ZŠAM Slovenije, kot osrednje organizacije, ki že desetletja izvaja preventivne aktivnosti in izobraževanja, je jasna podpora politiki ničelne tolerance do alkohola v prometu. Prav tako podpira vse nevladne organizacije, institucije in strokovne organe, ki si prizadevajo zmanjšati vožnjo pod vplivom alkohola in povečati varnost na cestah.
Odločitev ustavnega sodišča pa ne podpira njihovih prizadevanj, zmanjšuje učinkovitost strokovnih programov, pošilja neprimeren signal mladim generacijam in je neprimerna za sedanje in bodoče prometno-varnostne razmere. Če želimo vzgajati trezne, odgovorne in ustvarjalne generacije, moramo biti kot družba še posebej strogi pri odločitvah, ki se nanašajo na varnost v prometu in javno varnost.
Odločitev ustavnega sodišča je odločitev, ki pravno-formalno ščiti posameznika, vendar prometno-varnostno ogroža skupnost. Prišla je v nepravem času — v obdobju povečanih tveganj in statističnega poslabšanja varnostnih razmer na cestah. Sprejeta rešitev bo povečala obremenitev policije, zmanjšala učinkovitost nadzora in posredno omogočila več tveganja na cestah.
V času, ko bi morali okrepiti sporočila odgovorne, trezne in varne vožnje, se moramo ukvarjati z vprašanji postopkovnih ovir, novih etilometrov in dodatnih stroškov. Tega si kot družba ne moremo privoščiti, še posebej ne pred dnevom spomina na žrtve prometnih nesreč, ki nas opominja, da so življenja tistih, ki jih ni več, največji argument proti tovrstnim odločitvam.
Zato je ta odločitev ustavnega sodišča (ne)trezna odločitev, sprejeta v času, ko bi morala biti treznost – dobesedno in metaforično – najvišja vrednota naše prometne politike.
